17-1

Ardžuna je vprašal: O Krišna, kakšen je položaj tistih, ki ne upoštevajo načel svetih spisov, temveč častijo po lastni domišljiji? Ali so v dobroti, strasti ali nevednosti?

Razlaga: V tem verzu Ardžuna zastavi Krišni vprašanje o položaju tistih ljudi, ki ne častijo v skladu z načeli svetih spisov, ampak po svojih zamislih in prepričanjih. Želi ugotoviti, ali je takšno ravnanje v skladu z značilnostjo dobrota, strast ali nevednost, s čimer razkriva duhovno vrednost tega ravnanja.

17-2

Vrhovni Gospod je odgovoril: Glede na lastnosti, ki vplivajo na naravo utelešene duše, se lahko vera razdeli na tri načine – v dobroti, strasti in nevednosti. Zdaj poslušaj o tem.

Razlaga: V tem verzu Krišna odgovori, da je lahko vera utelešene duše treh vrst, odvisno od tega, katere lastnosti materialne narave nanjo vplivajo – dobrota, strast ali nevednost. Ardžuno poziva, naj posluša podrobnejšo razlago o tem, kako te lastnosti vplivajo na človekovo vero in duhovno stanje.

17-3

O, potomec Bharate, vera vsakega človeka ustreza njegovi naravi, na katero vplivajo materialne lastnosti. Pravi se, da je človek sestavljen iz svoje vere, in kakšna je njegova vera, takšen je on sam.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da je vera vsakega človeka neposredno povezana z njegovo naravo, ki jo oblikujejo in nanjo vplivajo lastnosti materialne narave. Človekova vera odraža njegovo notranje stanje in lahko rečemo, da je človek tisto, v kar verjame, in ta vera določa njegovo ravnanje in duhovno pot.

17-4

Ljudje, ki so v lastnosti dobrote, častijo bogove; tisti, ki so v lastnosti strasti, častijo demone, tisti, ki so v lastnosti nevednosti, pa častijo duhove in prikazni.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kako ljudje pod vplivom različnih lastnosti materialne narave izbirajo različne predmete čaščenja. Tisti, ki so v lastnosti dobrote, se obračajo na bogove, ker je njihova zavest čista in si prizadeva k duhovnosti; tisti, ki so v lastnosti strasti, častijo demone, ker jih vodi želja po moči in materialnem užitku; tisti, ki so v lastnosti nevednosti, pa častijo duhove in prikazni, ker je njihova zavest zatemnjena in ne zmorejo videti višje resnice.

17-5

Tisti, ki izvajajo stroge pokore, ki niso opisane v svetih spisih, in to počnejo iz ošabnosti, egoizma, poželenja in navezanosti.

Razlaga: V tem verzu Krišna začne opisovati ljudi, ki izvajajo pokore iz napačnih nagibov. Izvajajo stroge pokore, ki niso v skladu z navodili svetih spisov, in to počnejo iz ošabnosti, egoizma, poželenja in navezanosti, in takšno ravnanje ni duhovno, temveč temelji na napačnem razumevanju in materialnih željah.

17-6

Tisti, ki so nerazumni in mučijo materialne elemente, ki sestavljajo telo, in Vrhovno Dušo, ki prebiva v telesu, veljajo za demone.

Razlaga: V tem verzu Krišna nadaljuje z opisom tistih, ki izvajajo napačne pokore, in navaja, da ti ljudje ravnajo nerazumno in škodujejo materialnim elementom svojega telesa in Vrhovni Duši, ki prebiva v telesu. Takšno ravnanje se enači z demonskim, ker je v nasprotju z duhovnimi načeli in škoduje sebi in Božanskemu.

17-7

Tudi hrana, ki jo ima vsak rad, je treh vrst, glede na tri lastnosti materialne narave. Enako velja za žrtvovanje, pokoro in dobrodelnost. Zdaj prisluhni razlikam med njimi.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasni, da je celo izbira hrane odvisna od treh lastnosti materialne narave – vrline, strasti in nevednosti. Podobno se žrtvovanje, pokora in dobrodelnost razlikujejo glede na to, katere lastnosti vplivajo na te dejavnosti, in Krišna poziva Ardžuno, naj prisluhne podrobnejši razlagi teh razlik.

17-8

Hrana, ki je prijetna tistim, ki so v lastnosti vrline, podaljšuje življenje, čisti bit, daje moč, zdravje, srečo in zadovoljstvo. Takšna hrana je sočna, mastna, zdrava in prijetna srcu.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje hrano, ki je prijetna in primerna za tiste, ki so pod vplivom vrline. Takšna hrana podaljšuje življenje, čisti človekovo bit, daje moč, izboljšuje zdravje ter daje občutek sreče in zadovoljstva. Je sočna, mastna, zdrava in prijetna srcu, torej ustvarja pozitivne občutke in čustva.

17-9

Preveč grenka, preveč kisla, slana, vroča, ostra, suha in pekoča hrana je prijetna tistim, ki so v lastnosti strasti. Takšna hrana povzroča trpljenje, žalost in bolezni.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje hrano, ki je prijetna tistim, ki so pod vplivom lastnosti strasti. Takšna hrana je preveč grenka, preveč kisla, slana, vroča, ostra, suha in pekoča ter povzroča trpljenje, žalost in bolezni, ker je preveč intenzivna in dražilna, kar odraža destruktivno naravo lastnosti strasti.

17-10

Hrana, ki je pripravljena več kot tri ure pred jedjo, hrana, ki je brez okusa, ki se začne kvariti in smrdeti, hrana, ki je sestavljena iz ostankov in nečistih stvari, je prijetna tistim, ki so v lastnosti teme in nevednosti.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje hrano, ki je prijetna tistim, ki so pod vplivom nevednosti in teme. Takšna hrana je pripravljena dolgo pred jedjo, je brez okusa, začela se je kvariti, smrdi, je sestavljena iz ostankov in nečistih stvari, kar odraža vpliv nevednosti na človekove izbire in kaže na duhovno in fizično degradacijo.

17-11

Od vseh žrtvovanj je tisto, ki se izvaja v skladu z navodili svetih spisov, iz dolžnosti in ga izvajajo tisti, ki ne želijo nobene nagrade, v lastnosti vrline.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje žrtvovanje, ki ustreza lastnosti vrline. Takšno žrtvovanje se izvaja iz dolžnosti, v skladu z navodili svetih spisov, in ga izvajajo ljudje, ki ne želijo nobene nagrade ali osebne koristi, to dejanje pa je nesebično in usmerjeno v izpolnjevanje duhovne dolžnosti.

17-12

Toda žrtvovanje, ki se izvaja za pridobivanje kakšne materialne koristi ali zaradi domišljavosti, o najboljši od Bharate, vedite, da pripada lastnosti strasti.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da žrtvovanje, ki se izvaja z namenom pridobivanja kakšne materialne koristi ali zaradi domišljavosti, pripada lastnosti strasti. Tovrstno žrtvovanje ni zares duhovno, saj je usmerjeno k zunanjim koristim in zadovoljevanju osebnega ega.

17-13

Vsako žrtvovanje, ki se izvaja, ne da bi upoštevali navodila svetih spisov, ni dajalo duhovnega užitka, brez vere, pripada lastnosti nevednosti.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje žrtvovanje, ki ustreza lastnosti nevednosti. Takšno žrtvovanje se izvaja, ne da bi upoštevali navodila svetih spisov, ne daje nobenega duhovnega užitka, je brez vere in pripada lastnosti nevednosti, to dejanje pa je v nasprotju z duhovnimi načeli in ne ustreza pravi naravi žrtvovanja.

17-14

Telesna pokora je častiti Vrhovnega Gospoda, duhovne učitelje, starše, take ljudi, ki so postali čisti, pošteni, upoštevajo duhovno vzdržnost in so nenasilni.

Razlaga: V tem verzu Krišna začne pojasnjevati, kaj je telesna pokora. Vključuje izkazovanje spoštovanja Vrhovnemu Gospodu, duhovnim učiteljem, staršem in starejšim, pa tudi upoštevanje čistosti, poštenosti, duhovne vzdržnosti in nenasilja, ta dejanja pa pomagajo disciplinirati telo in ga pripraviti na duhovno prakso.

17-15

Govorna pokora pomeni izgovarjati besede, ki so resnične, prijetne, dobrohotne in ne vznemirjajo drugih, pa tudi redno recitirati vedska besedila.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kaj je govorna pokora. Pomeni govoriti resnične, prijetne, dobrohotne besede, ki ne vznemirjajo in ne žalijo drugih, govorna pokora pa vključuje tudi redno recitiranje vedskih besedil, ki pomagajo prečistiti um in ga napolniti z duhovnim znanjem.

17-16

In zadovoljstvo, preprostost, resnost, samokontrola in očiščevanje svojega obstoja so umske pokore.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje umsko pokoro. Vključuje zadovoljstvo s tem, kar je, preprostost, resnost, samokontrolo in očiščevanje svojega obstoja, znebitve negativnih misli in čustev, ter da umska pokora pomaga pomiriti um in ga pripraviti na globljo duhovno prakso.

17-17

Ta trojna pokora, ki jo z nadnaravno vero izvajajo ljudje, ki ne pričakujejo materialnih koristi, ampak delujejo le zaradi Najvišjega, se imenuje pokora v vrlinah dobrote.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da trojna pokora (telesna, govorna in umska), ki jo z nadnaravno vero izvajajo ljudje, ki ne pričakujejo materialnih koristi, ampak delujejo le zaradi Najvišjega, ustreza vrlinam dobrote. Ta pokora je usmerjena v duhovno izpopolnjevanje in služenje Bogu, ne pa v osebne koristi.

17-18

Pokora, ki se izvaja zaradi ponosa, da bi pridobili spoštovanje, čast in čaščenje, se imenuje pokora strasti. Ni niti trajna niti resnična.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje pokoro, ki ustreza vrlinam strasti. Takšna pokora se izvaja zaradi ponosa, da bi pridobili spoštovanje, čast in čaščenje od drugih, in ni niti trajna niti resnična, saj ne temelji na resnični duhovni motivaciji, temveč na egoističnih željah.

17-19

In pokora, ki se izvaja v neumnosti, s samotrpinčenjem ali z namenom uničiti ali škodovati drugim, se imenuje pokora v vrlinah teme.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje pokoro, ki ustreza nevednosti ali vrlinam teme. Takšna pokora se izvaja v neumnosti, s samotrpinčenjem ali z namenom uničiti ali škodovati drugim, in je uničujoča ter ni skladna z duhovnimi načeli, saj temelji na nevednosti in zlonamernosti.

17-20

Darilo, ki je dano iz dolžnosti, brez povračila, ob pravem času in kraju, vredni osebi, velja za darilo v vrlinah dobrote.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje darilo, ki ustreza vrlinam dobrote. Takšno darilo je dano iz dolžnosti, brez kakršnega koli povračila, ob pravem času in kraju, ter vredni osebi, ki ga bo resnično cenila in uporabila za duhovno rast, in to darilo je nesebično ter prihaja iz čistega srca.

17-21

Toda darilo, ki je dano z željo po povračilu, ali z željo po sadovih, ali pa je dano neradi, velja za darilo v vrlinah strasti.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje darilo, ki ustreza vrlinam strasti. Takšno darilo je dano z željo po povračilu ali z željo po kakšnih ugodnih rezultatih v prihodnosti, lahko pa je dano tudi neradi, brez iskrene želje po pomoči, in to darilo je sebično ter ne temelji na duhovnih načelih.

17-22

In darila, ki so dana na napačnem mestu, ob napačnem času, nevrednim ljudem ali brez ustrezne pozornosti in spoštovanja, veljajo za darila v vrlinah teme.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje darilo, ki ustreza nevednosti ali vrlinam teme. Takšna darila so dana na napačnem mestu in ob napačnem času, nevrednim ljudem, ki jih ne bodo cenili ali jih bodo zlorabili, poleg tega pa so dana brez ustrezne pozornosti in spoštovanja, kar kaže na prejemnikovo nespametnost in duhovno nevednost.

17-23

Od začetka stvarjenja so bile tri besede – 'resnica, vzvišena bit, duh' – uporabljene za označevanje Najvišje Absolutne Resnice. Te tri besede so uporabljali duhovniki, ko so peli vedske himne in darovali, da bi osrečili Vse Najvišjega.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje pomen treh besed, ki se od začetka stvarjenja uporabljajo za označevanje Najvišje Absolutne Resnice. Te besede so "Om Tat Sat", kar pomeni "resnica, vzvišena bit, duh", in jih uporabljajo duhovniki, ko pojejo vedske himne in izvajajo obrede darovanja, da bi osrečili Vse Najvišjega.

17-24

Zato izvajalci nadnaravnih obredov, ki si prizadevajo k Vse Najvišjemu, vedno začnejo darovanja, dobrodelnost in pokore z besedo "resnica", v skladu z navodili svetih spisov.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da izvajalci nadnaravnih obredov, ki si prizadevajo k Vse Najvišjemu, vedno začnejo darovanja, dobrodelnost in pokore z besedo "resnica", ki simbolizira Najvišjo Absolutno Resnico. Beseda "tat" nakazuje na odpoved sadovom, ki izvirajo iz darovanja, dobrodelnosti in pokore. Ta praksa se izvaja v skladu z navodili svetih spisov, da se zagotovi, da se obredi izvajajo pravilno in s čistim namenom.

17-25

Ne da bi hrepeneli po sadovih, je treba izvajati različne obrede darovanja, dobrodelnosti in pokore, pri tem pa izgovarjati besedo vzvišena bit. Namen takšnih nadnaravnih dejanj je osvoboditev od materialne navezanosti.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da je treba različne obrede darovanja, dobrodelnosti in pokore izvajati brez želje po materialnih sadovih, ampak z besedo vzvišena bit, ki nakazuje na posvetitev dejanja Najvišji Resnici. Beseda "sat" nakazuje na nadnaravna dejanja, ki pomagajo pri osvoboditvi od materialnih vezi. Namen takšnih nadnaravnih dejanj je osvoboditev od vezi materialnega sveta in doseganje duhovne svobode.

17-26

Absolutna Resnica je cilj nadnaravne predanosti in se označuje z besedo duh. O, Pārtha, tudi sama daritev se imenuje duh, in resnica je vedno v nadnaravnem stanju.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da je Absolutna Resnica cilj nadnaravne predanosti in se označuje z besedo duh. Tudi sama daritev, ki se izvaja z resnično predanostjo in duhovno zavestjo, se imenuje duh. Beseda "sat" se uporablja za označevanje Najvišjega Gospoda in za označevanje samega dejanja darovanja, ki je večno. To pomeni, da sta resnica in duhovno dejanje vedno v nadnaravnem stanju, zunaj omejitev materialnega sveta.

17-27

Tudi resnico, ki obstaja v žrtvovanju, askezi in dobrodelnosti, o Partha, imenujejo duh. Vsako dejanje, ki se izvaja za ta namen, se imenuje tudi duh.

Razlaga: V tem verzu Krišna nadaljuje z razlago pomena besede duh. Ta označuje resnico in duhovno bistvo, ki je prisotno v žrtvovanju, askezi in dobrodelnosti, če se izvajajo s pravilno zavestjo in namenom. Vsako dejanje, ki se izvaja s takim duhovnim pristopom, se šteje za duh, torej resnično in duhovno.

17-28

O Partha, vse, kar se izvaja kot žrtvovanje, dobrodelnost ali askeza brez vere v Najvišjega, je minljivo. Imenuje se neobstojno in ne koristi ne v tem življenju ne v naslednjem.

Razlaga: V tem verzu Krišna zaključi poglavje, tako da poudari pomen vere v duhovni praksi. Vse, kar se izvaja kot žrtvovanje, dobrodelnost ali askeza brez vere v Najvišjega, je minljivo in ne doseže pravega cilja. Taka dejanja se imenujejo "asat" in ne prinašajo koristi ne v tem življenju ne v naslednjem, ker jim primanjkuje duhovna osnova in resnična predanost božanskemu.