5-1

Ardžuna je rekel: O, Krišna, najprej me prosiš, naj se odpovem delovanju, potem pa mi spet priporočaš, naj delujem z vdanostjo. Prosim, jasno mi povej, katera od teh dveh poti je bolj ugodna?

Razlaga: V tem verzu je Ardžuna pred dilemo. Želi razumeti, katera oblika duhovne prakse vodi k najvišjemu duhovnemu dosežku. Opozarja na dve poti: prvič, tiste, ki z vdanostjo ljubezni služijo Bogu v osebni obliki, in drugič, tiste, ki izberejo meditacijo o Absolutnem ali Nerazodetem, Božanskem bitju, ki presega fizično obliko in je nepopisno.

5-2

Vsevišnji Gospod je odgovoril: Tako odpoved delovanju kot delovanje z vdanostjo sta dobra za doseganje osvoboditve. Toda od teh dveh je delovanje z vdanostjo boljše od odpovedi delovanju.

Razlaga: Zakaj velja nesebično delovanje za boljše? Odpoved delovanju, če ni utemeljena z notranjo duhovno disciplino in razumevanjem, lahko povzroči zmedo ali stagnacijo v duhovni rasti. Nesebično delovanje pa omogoča človeku, da živi v svetu in hkrati duhovno napreduje, saj uči, da svoja dolžna dejanja opravlja ne da bi pričakoval nagrado, temveč jih daruje Bogu. To je aktiven življenjski pristop, pri katerem se duhovna rast doseže z izzivi vsakdanjega življenja in dela. Ta verz poudarja, da čeprav se odpoved delovanju lahko zdi najhitrejša pot do duhovne osvoboditve, v resnici aktivno delovanje z nesebičnim odnosom in brez navezanosti prinaša globljo in trajnejšo duhovno korist.

5-3

Tisti, ki ne sovraži in ne želi sadov delovanja, velja za takega, ki se je vedno odpovedal. Tak človek, o, močnoroki Ardžuna, osvobojen vseh dvojnosti, zlahka premaga materialne vezi in je popolnoma osvobojen.

Razlaga: Krišna opozarja na pravo naravo odpovedi zemeljskim obveznostim. Ne gre le za zunanjo odpoved materialnim stvarem, ampak bolj za notranji odnos. Človek, ki ne čuti ne sovraštva ne želje, se je resnično odpovedal zemeljskim obveznostim. To pomeni, da njegov um ni vezan na dvojnosti – veselje in žalost, uspeh in neuspeh.

5-4

Le nevedni govorijo, da se predanost Bogu (pot delovanja) razlikuje od analitičnega raziskovanja sveta (pot znanja). V resnici učeni pravijo, da kdor vztrajno hodi po eni od teh poti, doseže sadove obeh.

Razlaga: Ta verz nakazuje, da le nevedni ali tisti, ki niso dovolj modri, menijo, da sta pot znanja (intelektualna pot k razsvetljenju) in pot duhovne discipline (praktična pot, ki vključuje meditacijo) popolnoma različni. V resnici se dopolnjujeta in obe vodita k istemu cilju – spoznanju Boga. Modri razumejo, da imata obe poti isti cilj – razsvetljenje in enost z najvišjo resnico. Zato lahko človek, če izbere eno pot in ji sledi z vso predanostjo in pravilnim pristopom, doseže enak rezultat, kot ga ponujata obe poti. Ta verz poudarja, da duhovna rast ni odvisna od izbire določene metode, temveč od tega, kako dobro jo človek prakticira in kako globoko jo razume.

5-5

Stanje, ki ga dosežemo po poti znanja, se doseže tudi po poti duhovne discipline. Kdor vidi, da sta pot znanja in duhovna disciplina eno in isto, resnično vidi.

Razlaga: Krišna pojasnjuje, da tako intelektualna pot znanja kot pot duhovne discipline vodita k istemu cilju – doseganju najvišje resnice. Pot znanja pomeni intelektualno raziskovanje in razumevanje resnične narave sveta in samega sebe, medtem ko duhovna disciplina vključuje prakso, koncentracijo in meditacijo za doseganje enosti z najvišjo resničnostjo. Poudarjeno je tudi, da imata obe poti enak cilj in da človek, ki razume, da se dopolnjujeta, resnično razume duhovno pot. Ta verz spodbuja k razumevanju, da ne glede na to, katero pot človek izbere, obe vodita k razsvetljenju in najvišji resnici.

5-6

O, močnoroki Ardžuna, brez služenja Gospodu preprosto z odpovedjo vsem dejanjem ni mogoče doseči sreče. Toda modri, ki se prepusti služenju Bogu, lahko hitro doseže Vsevišnjega.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da je odpoved delovanju brez duhovne discipline, kar v tem kontekstu pomeni služenje Bogu, zelo težka pot, ki pogosto vodi v trpljenje. To je zato, ker um še vedno hrepeni po materialnem svetu, tudi če se je človek fizično odpovedal. Le s prakso duhovne discipline, ki vključuje disciplino uma, meditacijo in duhovno zavest, lahko človek hitro doseže najvišjo resnico – Božansko zavest, Absolutno Resničnost. Ta verz poudarja pomen duhovne discipline in nakazuje, da sama odpoved brez duhovne discipline ni dovolj za doseganje duhovne popolnosti.

5-7

Tisti, ki deluje z vdanostjo, katerega duša je čista, ki obvlada svoj um in čute, je drag vsem, in vsi so dragi njemu. Čeprav vedno deluje, ni nikoli vezan.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje človeka, ki prakticira duhovno disciplino in je dosegel duhovno čistost in samodisciplino. Tak človek je očistil svoj um sebičnosti in sebičnih želja (ima čisto dušo) in premagal svoje čute – ni več suženj svojim čutnim nagnjenjem. Njegov um je stabilen in popolnoma je obvladal svoja notranja in zunanja nagnjenja. Pomembno je, da se tak človek zaveda, da je njegova lastna duša povezana z dušami vseh bitij. Razume, da je duša ena v vseh živih bitjih, kar ga vodi k občutku enosti z vsem stvarstvom. Zato, tudi če deluje v svetu, ni vezan na ta dejanja – ne šteje se za lastnika ali izvajalca rezultatov tega dejanja. Deluje nesebično, brez navezanosti in se ne navezuje na materialni svet.

5-8

Človek, ki se zaveda Božanskega, vedno misli: »Nič ne delam,« čeprav vidi, sliši, čuti, vonja, je, se giblje, spi, diha.

Razlaga: Ta verz opisuje odnos in razumevanje, ki ga pridobi človek, ki je osvojil duhovno disciplino in dosegel najvišje razumevanje resnice. Tak človek razume, da sam kot telo ni izvajalec dejanj, ampak preprosto opazovalec. Vsa dejanja – gledanje, poslušanje, dotikanje, vonjanje, prehranjevanje, hoja, spanje in dihanje – so telesne dejavnosti, ki jih izvaja telo in niso povezana z resnično naravo duše. Človek, ki je razumel resnico, vidi, da je duša ločena od telesa in ni povezana s posvetnimi dejanji. To pomeni, da razume, da se vsa fizična dejanja dogajajo samo v naravnem redu sveta, njegov pravi jaz (duša) pa ostaja nepovezan s temi dejanji. To razumevanje osvobodi človeka navezanosti na dejanja in njihove rezultate, saj razume, da je njegovo pravo bistvo onkraj fizičnega telesa in posvetnih dejanj. Takšno duhovno stanje človeku omogoča, da živi v svetu in opravlja svoje dolžnosti, a hkrati ostaja svoboden posledic dejanj, saj se ne istoveti s fizičnimi dejanji in materialnim svetom. To je visoka raven duhovne discipline, kjer je človek pridobil svobodo pred povezavo dejanj z egom.

5-9

Kajti ve, da, čeprav govori, se prazni, daje, odpira in zapira oči, preprosto dopušča, da materialna čutila delujejo s svojimi objekti.

Razlaga: V tem verzu Krišna nadalje pojasnjuje, kako človek, ki je osvojil nauk duhovne discipline in se zaveda svojega pravega bistva, vidi svoje delovanje v svetu. Razume, da so vsa dejanja – govorjenje, nekaj sproščanje, sprejemanje, odpiranje ali zapiranje oči – le čutne dejavnosti, ki delujejo v odnosu do svojih objektov. Tak človek se ne prepušča dejavnostim, razume, da njegov pravi jaz ni vpleten v ta dejanja. To so samo funkcije telesa in čutil, ki se odvijajo samodejno, vendar ne vplivajo na dušo. Duša, ki je povezana z duhovno disciplino, ostaja svobodna in nepovezana z dejanji, tako kot ogledalo odbija, a ne sodeluje v tem, kar odbija.

5-10

Kdor opravlja dejanja, jih predaja Božanski zavesti in se odpoveduje navezanosti, se ne umaže z grehom, tako kot lotosov list ostane nedotaknjen v vodi.

Razlaga: V tem verzu Krišna uči, da človek, ki svoja dela preda Božanski zavesti, torej vsa dejanja opravlja z mislijo na Božansko in brez navezanosti na rezultate dejanj, ni povezan z grehom in posledicami dejanj. To stanje primerja z lotosovim listom, ki ostane, ko je v vodi, nenamakan in nedotaknjen. Prav tako človek, ki živi nesebično in opravlja svoja dejanja brez osebnih ambicij ali navezanosti, ostane duhovno čist in ne vstopi v cikel dejanj.

5-11

Praktiki duhovne discipline, ki so zavrgli navezanost, delujejo s telesom, umom, razumom in celo s čutili samo zaradi očiščenja.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje, kako praktik duhovne discipline izvaja svoja dejanja. Praktik duhovne discipline deluje s telesom, umom, intelektom in celo s čutili, vendar so njegova dejanja brez navezanosti. Praktik duhovne discipline ne šteje svojih dejanj kot način za pridobivanje materialnih koristi, ampak kot sredstvo za očiščenje svoje duše, deluje nesebično in posveča svoja dejanja Bogu. • Odpoved navezanosti pomeni, da praktik duhovne discipline ne pričakuje nobene osebne koristi ali nagrade za svoja dejanja. Opravlja jih z mislijo na duhovno očiščevanje in očiščevanje duše posledic dejanj. • Telo, um, intelekt in čutila so orodja, s katerimi človek deluje v svetu. Praktik duhovne discipline jih uporablja za izvajanje nesebičnih dejanj, ki pomagajo doseči najvišji duhovni cilj. Ta verz poudarja, da ne glede na to, da praktik duhovne discipline sodeluje v posvetnih dejavnostih, njegov um ni povezan z materialnimi cilji in njegova dejanja služijo le notranjemu očiščenju. Ta verz uči, da lahko tudi aktiven človek izvaja svoja vsakodnevna dejanja z uporabo telesa, uma in čutil, vendar s ciljem očiščevanja duše in duhovnega napredka. To pomeni, da dejanja ne smejo biti namenjena pridobivanju materialnih koristi, ampak duhovnemu razvoju in očiščevanju zavesti pred egoizmom in navezanostjo.

5-12

Zvesti, ki so eno z Božanskim, dosežejo neomajen mir, ko se odpovedo sadovom vseh dejanj; medtem ko je človek, ki ni eno z Božanskim, ki želi uživati sadove svojih dejanj, povezan.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje razliko med praktikom duhovne discipline in človekom, ki ni povezan z duhovno disciplino. • Praktik duhovne discipline, ki se odpove sadovom dejanj (ni navezan na rezultate dejanj), doseže mir, ki je stalen in neodvisen od zunanjih okoliščin. Ta mir izhaja iz duhovne stabilnosti in razumevanja, da pravo bistvo človeka ni povezano s posvetnimi rezultati dejanja. • Človek, ki ni povezan z duhovno disciplino, ki deluje iz želja, se nenehno navezuje na sadove dejanj in njihove rezultate, s čimer je povezan s posvetnimi dogodki in trpi zaradi njihovega vpliva. Njegove želje in navezanost ustvarjajo vez dejanj, ki vodijo k nemiru in trpljenju. Ta verz poudarja, da sta nesebično delovanje in odpoved sadovom dejanja pot do duhovnega miru, medtem ko želje in navezanost na rezultate povzročajo povezanost z dejanjem in neizogibno trpljenje.

5-13

Ko utelešeno bitje obvlada svojo naravo in se z umom odpove vsem dejanjem, srečno živi v mestu z devetimi vrati, ne da bi delovalo ali povzročalo delovanje.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje stanje, v katerem človek ni popolnoma povezan s svojimi dejanji. Tak človek se z umom odpove vsem dejanjem, kar pomeni, da se zavestno zaveda, da tudi če telo še naprej deluje, on sam – duša – ni povezan s temi dejanji. Ta zavest ustvarja notranji mir in srečo. • Mesto z devetimi vrati simbolizira telo, ki ima devet odprtin (dve oči, dve ušesi, dve nosnici, usta, analna in spolna odprtina). V tem telesu živi duša, a zavestni človek razume, da sam – duša – ni izvajalec tega dejanja. • Odpoved uma dejavnostim pomeni, da človek ni prevzet z dejanji in se ne istoveti s telesom ali njegovimi funkcijami. Živi v svetu, vendar ni vezan na telesna dejanja. Tak človek, ki se je popolnoma obvladal in obvladal svoje čute, lahko živi v miru in notranji sreči, saj se zaveda, da telo še naprej deluje neodvisno od duše in da duša ni omadeževana ali povezana z delovanjem telesa.

5-14

Gospodar utelešenega bitja ne ustvarja ne dejanj ne sposobnosti delovanja, ne povezave med dejanji in njihovimi sadovi. Vse to opravljajo lastnosti materialne narave.

Razlaga: V tem verzu Krišna pravi, da Bog ali Vrhovni Gospod ni tisti, ki ljudem nalaga dejanja, jim daje moč delovanja ali jih povezuje s sadovi dejanja. Ni Božje delo, da človeku naroči delovati in določi njegovo usodo. • Dejanja in njihove posledice so povezane s človekovo lastno naravo. Ljudje delujejo v skladu s svojo naravno bistvo in nagnjenji, ki izhajajo iz njihove notranje narave. To pomeni, da na človekovo ravnanje in rezultate dejanj vpliva njegovo notranje stanje in nagnjenja. • Gospod je nevtralen opazovalec in ne daje neposrednih navodil o tem, kako naj človek deluje ali na katera dejanja naj se naveže. Človek sam je tisti, ki s svojo svobodno voljo in naravnimi težnjami izbere, kako bo ravnal in se srečal s posledicami. Ta verz poudarja, da je človekovo notranje stanje (značaj, narava) tisto, kar oblikuje njegova dejanja in njihove posledice, ne Bog ali kakšna zunanja sila. To pomeni, da so ljudje sami odgovorni za svoja dejanja in da njihova notranja narava določa njihovo usodo.

5-15

Vrhovni ne prevzema odgovornosti niti za grešna niti za pobožna dejanja nikogar. Utelešeno bitje zavaja nevednost, ki prikriva pravo znanje.

Razlaga: V tem verzu Krišna pravi, da Bog ne nalaga ljudem odgovornosti za njihove grehe ali dobra dela, to pomeni, da je Vrhovni Gospod nevtralen in se ne vmešava v človeška dejanja. Bog ne sprejema niti človekovih grehov niti njegovih dobrih del. Vse, kar človeka poveže z dejanjem in njegovimi posledicami, je njegovo lastno neznanje. • Nevednost prikriva pravo znanje o naravi duše in Božanskem. Človek, ki mu manjka znanja o svoji pravi naravi in ​​enotnosti duše z Božanskim, je prevaran in se naveže na materialni svet, s čimer izvaja dejanja, ki ga povezujejo z dejanjem. • Grehi in dobra dela so rezultati človekovih lastnih dejanj, ki izhajajo iz njegovega stanja zavesti in razumevanja. Bog ni tisti, ki sprejema ali kaznuje za ta dejanja, ampak človek sam je odgovoren, kako se odziva na življenjske situacije. Ta verz poudarja, da je človekova nevednost tista, ki ga zavaja in ga sili, da se naveže na posvetne grehe ali dobra dela. Takoj, ko se človek osvobodi nevednosti in pridobi pravo znanje, vidi, da duša ni povezana z dejanji materialnega sveta.

5-16

Tistim, katerih nevednost je uničena z znanjem, pa to znanje, tako kot sonce, osvetli najvišjo resnico.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje, kako znanje osvobodi človeka nevednosti, ki prikriva resnično realnost. Tistim, ki so uničili nevednost z lučjo znanja, postane resnica jasna in očitna, podobno kot sonce, ki razprši temo in razsvetli svet. • Nevednost je tista, ki prikriva pravo bistvo duše in sili človeka, da se naveže na materialni svet. Ko je ta nevednost uničena, človek vidi resnico. • Znanje deluje kot sonce, ki razprši temo. Znanje ne razkrije človeku le njegove lastne prave narave, temveč tudi najvišjo resnico o Božanskem, ki je bila prej skrita zaradi nevednosti.

5-17

Ko je človekov razum, um, vera in zatočišče v celoti usmerjeno v Vrhovnega, potem se zaradi popolnega znanja popolnoma osvobodi skrbi in tako brez težav hodi po poti osvoboditve.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kako ljudje, ki so v celoti posvetili svoje življenje Božanskemu, dosežejo osvoboditev iz cikla dejanj in se ne vračajo več v materialni obstoj. • Tisti, katerih razum, um, vera in zatočišče so v celoti usmerjeni v Vrhovnega. To pomeni, da je vsa njihova zavest, misli in dejanja usmerjena k Bogu, v celoti zaupajo Bogu in iščejo zatočišče le pri Njem. • Zahvaljujoč popolnemu znanju se osvobodijo skrbi, ki izhajajo iz materialnega obstoja. Nimajo več dvomov ali nejasnosti, saj so dosegli resnično razumevanje smisla življenja in svojega duhovnega bistva. • Z lahkoto hodijo po poti osvoboditve, ker sta njihov um in srce osvobojena materialnih vezi. Dosegli so stanje, v katerem se ni več treba vračati v cikel rojstev in smrti, saj so se popolnoma osvobodili trpljenja in omejitev, ki jih ustvarja materialni svet.

5-18

Ponižni modreci, zaradi resničnega znanja, enako gledajo na krepostnega in ponižnega Božanskega, kravo, slona, psa in jedca psov.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da modri in razsvetljeni ljudje gledajo na vsa bitja z enakim pogledom, ne da bi jih razlikovali po njihovem zunanjem videzu, kastnem, družbenem statusu ali vrsti živali. Zavedajo se, da je duša enaka v vseh bitjih, ne glede na to, v kakšnem telesu se nahaja. • Učen človek in nečist jedec, ki je v najnižji kasti, sta videti enaka, ker sta njuni duši po naravi enaki. • Enako velja za živali – kravo, slona ali psa. Razsvetljen človek razume, da so vsa živa bitja enaka duhovna bitja, čeprav so v različnih oblikah ali stanjih. Ta verz nakazuje, da ljudje, ki imajo resnično znanje in ponižnost, vidijo vse kot enake in ne razlikujejo glede na zunanje dejavnike. Njihov pogled temelji na enotnosti duše in zavedanju duhovne ravni, ne pa na materialnih razlikah.

5-19

Tisti, katerih um se je ustalil v enakosti in miru, so že premagali okoliščine rojstva in smrti. Brezhibni so in so se zato že ustalili v Božanski zavesti.

Razlaga: V tem verzu Krišna navaja, da so tisti, katerih um je v ravnovesju in ki vidijo svet z enotnim pogledom, že v tem življenju premagali cikel rojstva in smrti. Njihov um je v stalni enotnosti z Božansko zavestjo, zato so izstopili iz cikla rojstva in smrti. • Božanska zavest je čista in neoporečna – je brezhibna in enaka pri vseh, ne glede na človeško ali živalsko telo ali družbeni status. Zato so tisti, ki se zavedajo te enotnosti, že v stanju Božanske zavesti. Ta verz poudarja, da so tisti, ki so duhovno razsvetljeni in vidijo enotnost v vseh bitjih, že osvobojeni cikla rojstva in smrti ter so stalno povezani z Božansko zavestjo.

5-20

Človek, ki ni vesel, ko dobi nekaj prijetnega, niti žalosten, ko dobi nekaj neprijetnega, katerega razum je stabilen, ki ni zmeden in ki pozna Božansko znanost, je že v transcendentalnem stanju.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kakšen je človek, ki je dosegel Božansko zavest. Živi z uravnoteženim umom, na katerega ne vplivajo zunanje situacije – veselje ali žalost, prijetni ali neprijetni dogodki. Tak človek je osvobojen dualizma in navezanosti, je duhovno stabilen in ga ne motijo minljive življenjske situacije. • Se ne veseli in ne žalosti – ta človek se ne prepusti čustvenim nihanjem. Ne navezuje se niti na pozitivne niti na negativne dogodke, ker razume, da so to minljivi vidiki materialnega sveta. • Stabilen razum – njegov razum je neomajen. To pomeni, da ostane miren in uravnotežen, ne glede na spremembe, ki se dogajajo okoli njega. • Ni zmeden – tak človek ni v zmoti, razume resnično naravo sveta in je osvobojen iluzij. • Pozna Božansko znanost – zaveda se Božanskega kot vse prežemajoče duhovne resničnosti in se je ustalil v Božanski zavesti, kar pomeni, da je stalno povezan z Božansko zavestjo.

5-21

Tak osvobojen človek ni navezan na materialne čutne užitke, ampak vedno ostaja v notranjem miru in uživa srečo v sebi. Na ta način samouresničena oseba, ki je enotna z Božanskim, uživa neomejeno srečo, ker je njena zavest usmerjena k Božanskemu.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da resnična sreča ni v zunanjih posvetnih predmetih, temveč v notranji zavesti. Človek, ki ni navezan na zunanje stvari, najde resnično srečo v sebi – v svoji duši in notranjem bistvu. • Zunanji predmeti – posvetni predmeti, ki ustvarjajo kratkotrajno veselje ali užitek, ki pa so minljivi. Ne morejo dati trajne sreče. • Nenavezana duša – človek, ki ni navezan na te zunanje predmete, ker razume, da so kratkotrajni in nestalni. Njegov um je svoboden navezanosti, zato najde srečo v sebi. • Sreča v sebi – resnična sreča je notranja, ne najdemo je v zunanjem svetu, temveč le v razumevanju svoje resnične narave. Človek, ki je povezan z Božansko zavestjo prek duhovne discipline, je tisti, ki se zaveda Božanskega in živi v skladu z duhovnim znanjem. Doseže neizčrpno srečo, ki je neodvisna od posvetnih veselj in žalosti.

5-22

Razumen človek se ne zapleta v vire trpljenja, ki nastanejo ob stiku z materialnimi čuti. O, sin Kuntī, ti užitki imajo začetek in konec, zato modri v njih ne najdejo veselja.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da so čutni užitki, ki izhajajo iz zunanjih predmetov, kratkotrajni in je njihova narava taka, da vedno vodijo v trpljenje. To je zato, ker imajo ti užitki začetek in konec in ne morejo dati trajne sreče. Ko se takšni užitki končajo, povzročijo razočaranje in trpljenje. Moder človek se ne prepusti tem užitkom, ker razume njihovo minljivo naravo. Krišna nagovarja Ardžuno kot sina Kuntī, da bi poudaril njegovo plemenitost in odgovornost.

5-23

Če človek pred odhodom iz tega telesa lahko prenese nagnjenja materialnih čutil in ustavi moč želja in jeze, potem je stabilen in srečen na tem svetu.

Razlaga: V tem verzu Krišna razlaga, da je praktikant duhovne discipline (tisti, ki je povezan z duhovno disciplino) zmožen premagati želje in jezo, ki sta dve najmočnejši človekovi čustveni sili. Takšno premagovanje je pomembno za doseganje notranjega miru in resnične sreče. • Želje in jeza – To sta glavni vrsti čustev, ki lahko porušita ravnovesje uma in povzročita nemir. Želje izhajajo iz materialne navezanosti, jeza pa iz nezadovoljstva, ko se želje ne uresničijo. • Prenesti želje in jezo – človek, ki je zmožen prenesti vpliv te močne čustvene sile, je tisti, ki se je obvladal in lahko ostane uravnotežen tudi ob zunanjih motnjah. • Pred osvoboditvijo telesa – to pomeni, da bi moral človek to stanje doseči že v tem življenju, pred smrtjo, da bi lahko doživel duhovno svobodo in srečo. • Opremljen z duhovno disciplino – Tisti, ki je povezan z duhovno disciplino in je notranje uravnotežen, se ne more prepustiti željam in jezi. Tak človek je resnično srečen, ker je njegov um prost motečih čustev in navezanosti.

5-24

Tisti, ki najde srečo v sebi, ki je aktiven in se veseli v sebi in čigar cilj je usmerjen v notranji svet, je resnično mistik. Osvobojen je v Vsevišnjem in na koncu doseže Vsevišnjega.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje najvišje stanje praktikanta duhovne discipline – človeka, ki je popolnoma usmerjen v svoj notranji svet in najde srečo, veselje in razsvetljenje v sebi, ne pa v zunanjih predmetih. Tak človek je dosegel osvoboditev in zlitje z Božanskim. To je notranji mir, ki vodi k osvoboditvi materialnih vezi in združitvi z Božansko zavestjo.

5-25

Tisti, ki so se dvignili nad dvojnosti, ki izhajajo iz dvomov, katerih um je usmerjen v notranji svet, ki vedno delujejo v dobro vseh živih bitij in ki so prosti vseh grehov, dosežejo osvoboditev v Vsevišnjem.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje, kako duhovno razsvetljeni ljudje (modri ali modri) dosežejo enotnost z Božansko zavestjo, ki je popolna osvoboditev materialnih vezi. Ti ljudje, ki so se očistili grehov, osvobodili dvomov in delujejo v korist drugih, dosežejo enotnost z božansko zavestjo – stanje, v katerem so enotni z Božansko zavestjo in osvobojeni materialnega sveta.

5-26

Tisti, ki so prosti jeze in vseh materialnih želja, ki so samouresničeni, samodisciplinirani in nenehno stremijo k popolnosti, bodo zelo kmalu zagotovo dosegli osvoboditev v Vsevišnjem.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kako lahko praktikanti duhovne discipline dosežejo enotnost z Božansko zavestjo ali osvoboditev od materialnega sveta, tako da dosežejo enotnost z Božansko zavestjo. Ti ljudje so se osvobodili želja in jeze – dveh najmočnejših ovir na duhovni poti. So samouresničeni, disciplinirani in nenehno stremijo k duhovni popolnosti. Osvoboditev takšnih ljudi v Božanski zavesti je zelo blizu, ker so dosegli visoko duhovno stanje, ki vodi k popolni osvoboditvi od materialnega obstoja.

5-27

S tem, ko se odklopimo od zunanjih čutnih predmetov, držimo pogled usmerjen v točko med obrvmi, ustavimo vdih in izdih v nosnicah in tako obvladamo um, čute in razum, se praktikant duhovne discipline, ki si prizadeva za osvoboditev, osvobodi želja, strahov in jeze.

Razlaga: V tem verzu je opisana meditacijska tehnika, ki pomaga osvoboditi se vpliva zunanjih predmetov in osredotočiti um. Poudarjena je potreba po odklopu od čutnih predmetov, osredotočenju pogleda na točko med obrvmi, nadzoru dihanja ter obvladovanju uma, čutov in razuma. Ta praksa pomaga praktikantu duhovne discipline, da se osvobodi želja, strahov in jeze, ki so glavne ovire na duhovni poti.

5-28

Tisti, ki je vedno v takšnem stanju, je resnično osvobojen.

Razlaga: Ta verz zaključuje prejšnjo misel, s potrditvijo, da človek, ki stalno vzdržuje notranje stanje odklopljenosti od zunanjih motenj in nadzora uma ter čutil, resnično doseže osvoboditev od omejitev materialnega sveta.

5-29

Modrec, ki Me spozna za najvišjega uživalca vseh žrtvovanj in askez, za Najvišjega Gospoda vseh planetov in polbogov, za dobrotnika in prijatelja vseh živih bitij, se osvobodi materialnega trpljenja in doseže mir.

Razlaga: Ta verz razkriva ključ do modrosti za dosego notranjega miru in harmonije. Krišna razkrije, da je Bog resnični uživalec vseh ritualov, askez in daritev ter gospodar vseh svetov. Kdor razume to resnico, lahko doseže duhovni mir. • Uživalec vseh žrtvovanj in askez – Krišna pojasni, da je On tisti, ki sprejema vse daritve in askeze. Daritve in askeze, opravljene za Boga, ustvarjajo duhovno očiščenje in vodijo k miru. • Gospodar vseh svetov – Krišna poudarja, da je On Najvišji Gospod, ki mu pripadajo vsi svetovi in vsa bitja. On je gospodar vseh življenjskih oblik in vesolja. • Dobrotnik vseh živih bitij – Krišna ne samo da vlada svetu, temveč je tudi prijatelj in dobrotnik vseh bitij. Skrbi za dobrobit vseh življenjskih oblik in si želi njihovega duhovnega napredka. Tisti, ki se zaveda Krišnove vloge kot Najvišjega Gospoda in dobrotnika, doseže notranji mir, saj razume, da je vse odvisno od Boga in da Bog vedno deluje v človekovo dobro.